To je zelo kratek zapis samo enega vidika mojega življenja. Priložnostni. Takorekoč ob obletnici. Še zdaleč se ne vrti okoli tega vse moje življenje in življenje naše družine. Bo pa pomagalo, da boste razumeli, zakaj mi včasih uspe pregurati skozi dan samo z veliko žlico mastnega domačega belokranjskega cinizma.

Že nekaj dolgih dni se mi svaljkajo po glavi misli, ki bi jih rada zgnetla v en pošten kolobar, da ga lahko v obliki konkretne objave postrežem širnemu (haha!) bralstvu.

Včeraj sem nekako osmič sedela v čakalnici v Zdravstvenem domu v Novem mestu, tokrat spet s kompletom papirjev v rokah.

To čakanje po čakalnicah res utruja.
Je zapravljanje časa.
Pa še vsaj enkrat na mesec, to pa človeka res požre.

Spoštovani hiteči in bežeči, tukaj se motiš.

Naj ti mama dveh majhnih otrok položi na srce, da je to zlati čas! To je namreč čas, ko ni končno nič odvisno od mene. Tiste pol ure končno nimam vpliva na to, kaj ta čas delata moja otroka (in ali je to, kar delata, zanju dobro in ju osrečuje?!) in tudi ne občutka, da moram ta čas izkoristiti in storiti nekaj zase. Ne, ta čas ne moreš storiti ničesar, razen čakati. In to je občutek, ki ga začneš po nekajletnem mamstvu spoštovati in se ga veseliti.

In potem sem imela čas razmišljati o poti, ki smo jo v lanskem letu prehodili. Ko se nam je začelo svitati, da je naš (takrat še) najmlajši član družine nekoliko svoje sorte. Ko sem po neštetem dopoldanskem sprehodu, s katerega sem ga morala kričečega in brcajočega odnesti domov, ker ni hotel iti tja, kamor sem si jaz zamislila, ampak nekam drugam (kam, pa pri dveh letih in pol ni znal niti povedati, niti pokazati). Ko sem želela biti ena teh veselih mam, ki za svoje srčke pripravijo neštete aktivnosti, jih vključijo v vsakdanja opravila in jih vzpodbujajo pri njihovi samostojnosti, pa je bil sine zadovoljen, če je dobil komplet lesenih črk, ki jih je zložil v dolgo vrsto in ga ni pri tem nihče motil. Brez izjeme so bile prve v vrsti zmeraj P, V in R in črka V je bila vsakič obrnjena vodoravno. Znal je vse te velike tiskane črke poimenovati, ni pa znal povedati, kako mu je ime.

Potem se mi je začelo svitati tudi o tem, da morda ni bilo čisto običajno, da je prve tri mesece praktično prespal in medtem, ko so druge mame z isto starimi otroci, s katerimi sem bila v stiku, ponosno razlagale o tem, kaj vse njihovi malčki že znajo in kakšno veselje je biti z njimi in kako se že igrajo, je moje dete še vedno prekašalo vse vrstnike v spanju. Kamorkoli sem ga peljala, katerokoli igračo sem mu rinila v roke in v mali obraz, ga ni nič pretirano razburilo, razveselilo ali sploh zelo zanimalo.

In ko smo s temi svitanji pristopili k pediatrinji, je bila prva, ki nam je brez ovnikov povedala to, kar nam je še marsikdo (čeprav malo bolj po ovinkih) povedal v prihodnosti. Da ona vidi, da ni s tem otrokom nič narobe, da smo mamice preveč na internetu in da bi radi, da nam nekdo reče, da je z njim nekaj narobe, ker bo potem nam lažje in ne bomo več odgovorni za njegovo vzgojo. Ati in mami sva se smehljala in kimala, »pa dajte vi nam vseeno to napotnico, da bomo res prepričani«. Pediatrinja nam z vsakim nadaljnjim stavkom sporoča, da se ji zdi to čisto odveč, ampak ker je milostno bitje, nam vseeno napiše »to napotnico«, da bomo imeli potem mir. »Ta napotnica« je za psihologa.

Od te napotnice je minilo eno leto in prevozili smo številne kilometre, na katerih smo ugotovili, da ljudi naše težave zanimajo in želijo pomagati. Leon je dobil pomoč (in še več napotnic). Dokler se nazadnje ne vrnemo h kompletu papirjev, ki sem jih včeraj v čakalnici držala v roki in so prvi, ki več niso vsebovali besed »sum na«.

F84.9 Spektroavtistična motnja
R62.0 Zapozneli razvoj

Leon je v marsičem (pravzaprav v večini stvari) povsem običajen fantek. Rad hodi v vrtec, se igra z avtomobilčki in se jezi na mlajšega bratca Ireneja, ko mu nagaja. Najrajši jé smokije in ko se igra zunaj, si umaže hlače in se za to ne sekira. Ko je utrujen, želi kot vsak možakar leči na kavč in gledati televizijo.