V času porodniškega »dopusta« (ali še posebej, ko imate kot jaz status izključnega materinstva za nedoločen čas, ki se bolj ali manj vleče že skoraj štiri leta), se začneš hitro počutiti »povoženo«. Seveda tudi fizično in psihično – kar se po mojih izkušnjah da rešiti z nekaj športa, toplicami in dozo kvalitetnega vzajemnega jamranja s kakšno so-mamo – ampak bolj boli to, kako hitro se počutiš povoženo z vidika kariere ali življenjskega cilja.
Zategadelj! Če se ti zdi (in meni se to zdi zelo pogosto), da so vsi okoli tebe bolj uspešni, vztrajni, lepi, bolje organizirani in še kaj, saj najdejo čas in energijo, da delajo na sebi, okolica prepoznava njihove uspehe in le-ti jim po možnosti prinesejo še kakšen din-din v žep, naj ti položim to na srce: Tudi, če nič od tega ne velja zate, ne pomeni, da ničesar ne počneš.
Vabim te, da si vsak dan zavestno čestitaš za neko čisto banalno zmago, ki je sicer nihče ne opazi (ker so vsi vajeni, da je kar sama od sebe narejena).
Spomnila sem se izprazniti kuhinjski koš za smeti eno uro preden so prišli smetarji. (Kako umetelno si rešila logistični problem!)
Ireneja sem povijala samo v pralne plenice, t.j. dokler niso bile vse, ki jih imam, umazane. (Oh! Skrbela si za okolje, čeprav ti je to prineslo veliko dodatnega dela! Kakšna carica si!)
Oba otroka sem odpeljala na dolg sprehod, jima skuhala kosilo (KI STA GA OBA HOTELA JESTI!) in zdaj spita celo oba hkrati. (Uau! Odlično si si tole splanirala! Naredila si vse v svoji moči, da si poskrbela za njuno zdravje!)
Nisi do konca znorela, ko si morala iz avta nazaj v hišo po preostale Leonove avtomobilčke, saj lahko zapustimo hišo samo z nič ali šestimi, vse vmesne variante so nesprejemljive. (Kako si zen! To je pravo sočutno starševstvo!)
Te so moje iz zadnjih dni, v tem smislu, v glavnem. Stvari, ki bi jih komot lahko opravila po lažji poti, pa nisem, čeprav tega konec koncev nihče ne opazi.
Zatorej, so-mama, gospodinja, kmetova žena, mož slavne popevkarice ipd., ti, čigar trud je navadno v senci, naj ti velja vsaj moja pohvala. Zmagaš!
2 thoughts on “Zmagam!”