Po pričakovanjih sem ob pomikanju po blog sceni naletela na številne lifestyle bloge, katerih velik sestavni del so fotografije ženske, ki poseda ali postava sredi mesta in zre v daljavo, ampak v kul oblačilih.

Poskušam si predstavljati, kako bi to izgledalo v realnosti. Lep sončen dan bo in jaz bom cel dopoldan izbirala oblačila iz svoje omare ter skrbno premislila, katerega bom nadela v katero plast. Potem se bom cel popoldan sprehajala po mestu, pri tem pa me bo neka druga oseba fotografirala. Imela bom šik sončna očala, če bo res sončno, pa še klobuk. Veter bo pihal ravno v pravo smer, odsev v mojih šik sončnih očalih pa bo sam zase navdihujoča slika.

Nakar bom doma iz tisoč fotografij izločila deset dovolj popolnih in jih še nekoliko bolj izpopolnila. Te bodo potem dovolj dobre, da bodo potem vsi videli, kako sem čudovita, samozavestna in je tudi moje življenje čudovito.

Pod temi slikami bom opisala, kako sva si z možem zaželela dobro jutro in na poti v službo skočila na kavo in rogljiček [slika] v majhno, a čudovito kavarno, kjer sva si povedala vse o načrtih za ta dan, nato pa se poslovila in odšla vsak v svojo open workspace pisarno.

Zvečer bomo kuhali večerjo vsi skupaj [slika], (po tem, ko se bo starejši vrnil s treninga qi-gonga), pa tudi otroka bosta vključena, ker pač montessori in to.

Ko bosta zvečer otroka zaspala, si bova z možem nalila kozarec vina [slika] in se pogovarjala o svojem dnevu in načrtih za prihodnost in o tem, ali bi šli na dopust na Maldive ali bi skočili letos samo do Kanarcev.

Dejstva so taka: Res sva zjutraj skupaj z možem pila kavo, ampak skuhala sem jo jaz, spila sva jo za razmetano kuhinjsko mizo in nisva se pogovarjala, ker je bila ura šest, kava pa, žalibože, še ni prijela. Potem sem pol minute porabila, da sem se odločila, da bom na vožnji Leona v vrtec, kar je bil višek mojega družabnega življenja tega dne, še posebej glamurozna in bom namesto ene od dveh trenirk, ki ju izmenjaje skoraj neprenehoma nosim zadnje štiri leta, oblekla kavbojke. Zgoraj sem še vedno imela reklamno majico s sledovi šmrklja, ampak ni panike, saj sem jo zakrila z rjavo moško jopo iz velurja, ki sem jo kupila v študentskih letih v Ljubljani ob neki nenapovedani hladni fronti. Šik. Nakar sem se ustavila v trgovini, kupila zobno pasto, da si ne bomo preveč smrdeli, in prišla domov.

Eno uspavanje in kubik zlikanih cunj kasneje me je kot ponavadi basal čas za kuhanje kosila, zakaj se to vedno zgodi, nimam pojma, saj mi je povsem jasno, da je poldne skoraj vsak dan ob približno istem času in še zmeraj malo prehitro.

Morda sem pa jaz premalo angažirana mamica in nimam dovolj tovrstnega materiala, da bi pokazala svetu samo to, kako pripravim otroke do skupnega ustvarjanja, vsak vikend slike z družinskega izleta, zabavno družinsko fotkanje v naravi v skladnih oblačilih ali fotko svojih nog, ki molijo iz kopalne kadi, pokrite s peno. Morda sem pa preveč mahnjena na realizem. Raje vam povem, kako zares pripravim otroke do skupnega ustvarjanja. Enoletniku dam v roko debele barvice in on se zabava, ko vidi, da rišejo črte in se poznajo pike, ko tolče z njimi po papirju. Ta starejšemu, ki ima bolj omejene interese, rinem petnajst minut barvico v roko, pri čemer on ves čas histerično kriči. Ker se odločim, da ne bom obupala, nastavim kuhinjsko uro na 5 minut in rečem, da mora barvati pobarvanko, dokler ura ne zazvoni in potem bo lahko šel gledat risanko. Delovalo je, sicer histeričnega kričanja s tem nisem ugasnila, ampak hej, male zmage!

Življenje mi je na obalo napljuskalo prvo pogodbo o zaposlitvi v življenju, tako da od naslednjega tedna naprej bodo moji dopoldnevi nekoliko drugačni, kot je bil tisti tipični, kakor je opisan malce višje. Še vedno pa upam na jutranjo kavo z možem, ker je vsak dan, ki se začne na ta način, približno tisočkrat boljši, kot bi bil sicer. Kaj šele, če bi se tudi pogovarjala!