NezaslišAna, pa kje si ti kaj?

Pa evo me, tu sem, miksam si smuti.

A bejž no, kaj si pa dala vanj?

Lepo, da vprašaš!

  • Sok dveh pomaranč,
  • 1 jabolko na tisti stopnji obstoja, ko nikomur več ne izgleda dovolj apetitlih, da bi si ga želel pojesti, čeprav je še vedno užitno,
  • 1 banano (tokrat slučajno brez pikic),
  • cca 6 listov blitve s taščinega vrta, ker se je nihče kaj preveč ne pritakne, jaz pa več nimam idej, kaj zmlinčiti v smuti
  • žličko konopljinih semen
  • žličko lanenih semen

Rezultat: Fino, če nimaš predsodkov do živo zelenih pijač. Precej sladko zaradi banane in pomarančnega soka. Pomaranči sta bili v podobnem stanju kot jabolko, ampak pomaranče bolje skrivajo svoja resnična čustva za debelo lupino.

To je bil kratki kulinarični intermezzo, nizakaj.

Razen občasnega metanja sadja in zelenjave v blender počnemo še marsikaj drugega. Četrtkovi dopoldnevi, na primer, so po novem rezervirani za Leonove igralne terapije v Ljubljani. Precej ljudi me je spraševalo zakaj in kako to poteka, zato bom povedala nekaj malega o tem (seveda imejte v mislih, da nisem preveč podkovana v psihologiji ali specialni pedagogiki, zato bom govorila povsem s svojega laičnega starševskega stališča. Sem pa precej dober strokovnjak na področju Leon).

Razen, da naše starejše dete že kar dobro funkcionira, ga otroci njegove starosti še vedno prehitevajo po desni na socialnem področju. Njihov način igre je zanj prezahteven. Tipično za SAM (spektroavtistično motnjo) ima težave na področju imaginacije, kar pomeni, da si ne zna predstavljati in izmišljevati.

Starši z nevrotipičnimi otroci me sprašujejo, zakaj je to problem. Saj se lahko cel popoldan sam igra, kaj ni to vse, kar bi si lahko želeli od svojih otrok? No, niti ne. Seveda se otroci učijo preko igre. In tako se učijo čisto vsega. Načrtovanja. Taktike. Upravljanja s časom. Da sploh ne govorimo o empatiji, razvoju govora, motoričnih sposobnostih in tako dalje, torej vse veščine, ki jih rabi, da bo nekoč lahko samostojno funkcioniral. Zato se morajo otroci najprej sploh znati igrati. Če se vaš zna, aleluja. Vsi se ne in k sreči obstaja način, da tem, ki se ne, lahko pomagamo.

Igralna terapija je točno to, kar piše. Terapevt(ka) se z otrokom igra točno tako, kot bi se igrali otroci. Ampak pri tem ga ves čas spodbuja, da je prisoten, pozoren in čim več izven svoje cone udobja. Konkretno: V roki ima avtek, ampak ga ne sme samo voziti naprej in nazaj (ali parkirati v kolono k drugim, kar je klasika pri nas doma), ampak sledi preprostemu scenariju (peljemo živali v gozd, recimo). Potem se moramo doma mi igrati z njim na isti način.

[Premor za 5 kg drame, saj morajo otroci spat: Irenej je utrujen, ampak je na balkonu in noče noter. Ko ga spravim v hišo, dobi napad trme, ki bi mu ga zavidal še tako jeznorit dveletnik. Med (njegovim) histeričnim vreščanjem ga preoblačim v pižamo, nakar mi v samih nogavicah pobegne v kuhinjo, kjer mu spodrsne. Pade naravnost na nos in začne krvaveti. Histerično vreščanje se nadaljuje. Oblačim vreščečega Ireneja in prosim približno enako utrujenega, a umirjenega Leona, da prinese dudo iz spalnice. Leon uboga in gre v spalnico, kjer se zgodi neznano kaj, da še on prijoka iz spalnice s podplutim licem. Z mokro brisačo, brezvezno risanko in Njenim veličanstvom Dudo se krvavitve in otroci umirijo in ju brez nadaljnjih incidentov pospravim v postelji. Irenejev nos raste, Leonovo lice tudi. Čakam na klic CSD.]

Nazaj na terapije. Tako se ne morem poistovetiti s popularnimi članki tipa “naj bo vašemu otroku dolgčas”. Njegova domišljija bo rabila vse kaj drugega kot dolgčas, da se bo razvila (kolikor se pač bo in če sploh).

Tako. Razen miksanja sadja, igralnih terapij in večernih bojev smo tudi sicer vsi precej zaposleni in temu primerno v sožitju drug z drugim in sami s sabo (not!). Tastara dva hodiva v službo (tako je, jaz tudi), starejši mlajši hodi v vrtec in prenaša najino tečnarjenje, mlajši mlajši ob dopoldnevih zaenkrat zabava babico. Staradva imava trenutno tudi po službi celo parado obveznosti. Maj in junij sta že nekaj let tista meseca, ko odštevam dneve, da bosta minila in bomo lahko malo zadihali. Če bomo.

Sedaj pa bom v zdravojednem duhu dala namakat čičeriko, poiskala recept za ovseno mleko in si privoščila tisti smuti. Ampak bo v bistvu pivo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s