Čao, srečke nosečke, mamice malim princeskam in škratkom ter naši atiji! *cinizem*

Da se bo mesec maj vendarle končal, smo čakali vse do konca avgusta, ko smo družno (in še vedno v primernem sozvočju sami s sabo in drug z drugim) spakirali del svojega imetja in prebegnili na hrvaško obalo. Prvič smo skupaj kot štiričlanska družina preživeli več dni v celoti, brez, da bi bili natempirani na naslednjo obveznost, ki je sicer vedno za vogalom.

Prav tako smo prvič, odkar je Leon v vrtcu, preživeli skupaj v istem prostoru – od jutranjega bujenja (okoli pol sedmih, brez milosti) do večernega uspavanja (ki pa se je zamaknilo na poznejšo uro, saj enoinpolletniku, ki od utrujenosti ne ve zase, ne moreš dopovedati, da nam je vsem res okej, če ob pol desetih zaspi, čeprav smo na morju in to ni njegova postelja in njegov zaspani brat vse naše napore ob tem spremlja s komentatorskega mesta, t.j. sosednje postelje, op.a.).

Ja, res je. Leon je na veliko začel govoriti. Zdaj čuti potrebo po tem, da nam kar naprej v realnem času pripoveduje o vsem, kar se dogaja in kaj je kdo pravkar rekel. To je dobro. Poba trenira. To me osrečuje. Včasih ga poslušam in razmišljam, kako neverjetno je v zadnjem letu zrasel in kako sem ponosna nanj (in malo tudi nase), pa hvaležna vsem ljudem, ki so se z njim ukvarjali, od vseh čudovitih vzgojiteljic in pedagoginj v vrtcu naprej.

Po drugi strani z bliskovito hitrostjo raste tudi Irenej, ta mali nezaspani falot. On je v tisti simpatični fazi, ko je še na pol dojenčkast, hkrati pa kot spužva pobira vse, kar vidi in sliši, to po hitrem postopku tudi proda naprej in se lahko samo čudiš zmogljivosti njegovega mladega uma.

[Najin včerajšnji dogovor ob priložnosti, ko se je žoga skotalila čez škarpo:
Jaz: »Kaj je blo?«
Irenej: »Žoga je pala!«
Jaz: »O, ne! Kaj pa zdej?«
Irenej: »Šit!«]

Med dopustom sem ju res imela čas opazovati in spoznati, pri tem pa tudi sebe kot mamo. Pri tem sem ugotavljala, kako drugače poteka Irenejev razvoj od Leonovega in se spraševala, kako hudiča nam ni bilo že prej jasno, da nekaj pri njem ne poteka po optimalnem redu.

In še nekaj sem ugotovila.

Moja sinova sta si zelo različna in jaz ju zelo različno obravnavam.

»Ne primerjajte sorojencev!«
»Obravnavajte svoje otroke enakovredno!«

Glej, seveda imam oba neskončno rada. Ta trenutek bi dala življenje za kateregakoli od njiju.

 A dejstvo je, da za enega od njiju nimam nikoli občutka, da me mora malo skrbeti. Enemu ni treba skoraj ničesar načrtno pokazati (po možnosti ob čim manj drugih motenj) in vaditi, temveč pobira vse (še preveč, kot je razvidno iz zgornjega primera) kar mimogrede. Ob njemu imam lahko občutek, da bo vsako stvar zagotovo usvojil po teoriji »ob svojem času in ko bo pripravljen«, česar imajo vedno polna usta mnoge mamice (po mojem občutku sicer najraje tiste, katerih sončki so si začeli sami zavezovati vezalke pri dveh letih, a pustimo to).

S prvorojencem, ki se sprehaja po visoko funkcionalnem koncu avtističnega spektra, pa mora nekdo vsakič, ko si gre umit roke, saj med potjo pozabi, kam se je namenil, ali pa pride do umivalnika in se ne more spomniti, s katerim korakom se začne postopek umivanja rok. Ja, včasih kdo reče, da je za otroka neka stvar cel postopek. In z vidika nekaterih malce posebnih otrok je to tudi res. Vse gre po korakih. In ko kažeš nek postopek vedno znova pol leta, začneš opažati, da ga začne (pazi; začne) poznati vnaprej. Mogoče bova čez pol leta oba dovolj odrasla, da ga bom pustila, da si gre sam umit roke. In bo nazaj prišel z umitimi rokami, prej kot v 15 minutah in mu pipe ne bo treba najprej 5 minut odpirati in zapirati.

Naporno je.

Eden bo veselo tekal naokoli in bo dovolj velika spodbuda za njegov razvoj, da se mu smejimo in odobravajoče dvigujemo palce, ko brenči naokoli in nas zabava z vedno novimi vragolijami.

Drugi bo zadovoljen s tem, da bo vedno znova najraje počel samo tisto, kar obvlada. Če bomo zahtevali od njega malo napora in vztrajnosti, bo štirikrat poskusil pobegniti, se trikrat razjezil, dvakrat vrgel nekaj na tla (občasno sebe) in veliko potrpljenja in besed z naše strani bo vsakič potrebno, da bomo zadevo speljali do konca. Če.

In tudi to je naporno.

In takrat, ko se zalotim, da se bolj veselim preživljanja časa z enim otrokom kot z drugim, da si včasih oddahnem, ko ga nekdo fizično odpelje iz moje bližine in vsaj za nekaj časa nimam občutka, da moram paziti na vsak njegov korak, me to grize do kosti, ker ni on sam nič kriv, ampak jaz tudi ne, ampak kaj pa, če sem, zakaj se nisem z njim več ukvarjala, ko je bil še majčken, zakaj ga nisem kot dojenčka več crkljala, čeprav mu je čisto odgovarjalo ležati samemu na kavču, kako sem lahko bila tako brezsrčna, morda bi bilo pa vse drugače, če bi otroka, ki me do pol leta nazaj sam od sebe ni nikoli objel, več objemala jaz sama, brezpogojno in brez pričakovanj, saj bi mame to morale delati.

Zato rabim vsake toliko časa opomnik. Da sem človek, da je vse v redu in da sem vsaj približno normalna. Da včasih vse mame kričijo na svoje otroke, da vse mame norijo od strahu, če se njihovi otroci vozijo po robu in da ni nobena mama popolna.

Internet ni dober prostor za iskanje nepopolnosti. Na širokem svetovnem spletu se zdi, da znajo vsi hkrati opravljati svojo običajno službo, popoldne furati manjšo obrt skupaj s svojimi otroci in jih pri tem sploh ne čisto zafurajo, ampak vzgajajo v samozavestne posameznike, ki bodo nekoč vodili podjetja, države, kmetije, fuzbal ekipe in tečaje mandarinščine.

In tako sem na tem našem dopustu pustila Leonu, da s poganjalcem vozi po ozkem pomolu, čeprav sta se mi zdela tako pomol kot Leon čisto nepripravljena in sem vsake tri sekunde omedlevala od strahu, kadarkoli je prišel zame malo preblizu roba. Ampak sem pustila.

Saj je konec koncev to eno od poslanstev vsakega starša. Glejmo, kako naši otroci vozijo po poti in zaupajmo, da ne bodo padli, ko vijugajo z enega roba do drugega. Ko se ustavijo, jim povejmo, da spoštujemo njihov pogum, da potem tudi sami vejo, da zmorejo vijugati in ne pasti. Če padejo, se umažejo, raztrgajo in potolčejo, jim povejmo, da nič od tega ni neuspeh. Padec je neuspeh samo, če se ne pobereš.

Čeprav moraš vse to včasih izreči tudi, ko sam sebi ne verjameš popolnoma.

One thought on “Ljubezen, drugačnost in rock’n’roll

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s