Vsi, ki me kolikor toliko poznate, si verjetno lahko mislite, da sem precej skeptična pri »new age« vidikih vzgoje in oskrbe otrok. Kar ne pomeni, da vse vprek zavračam, ker bi bilo vse, kar se da na internetu izvedeti novega »brez veze, mi smo gor zrasli brez tega, pa še eno okoli ušes smo dobili in smo čisto okej«, ampak zato, ker nobena stvar 100% ne deluje za 100% ljudi. Opazila sem, da je internetna sfera polna mamic, ki so nagnjene k javnemu sramočenju, če ne podpiraš  nečesa, kar bi »res moral« in mislim, da noben starš tega ne potrebuje.

Ena od stvari, ki so se vrnile v mamske sfere, so pralne plenice.

Zakaj da! Zakaj ne!

Sprva sem bila tudi do te »novosti« skeptična, saj so si vse naše mame oddahnile, kako je previjanje zdaj lažje ter koliko manj dela in pranja imamo sedaj. Česar ne moremo zanikati. Puf, robček iz škatle, taram, dadam, obrišeš, zviješ, zaviješ, oblečeš nazaj. Na koncu odvržeš. In je. Preprosto. Dokler, presneta reč, ne začneš razmišljati o tem delu »odvržeš«.

Večini nam tako razmišljati ni treba. Otroci, ki brskajo po smetiščih, da preživijo, so dovolj daleč, naše smeti pa se v velikem belem kamionu priročno odpeljejo proč od nas. Kam? Jaz, iskreno, nimam pojma. Mogoče sploh ne tako zelo daleč. Še vedno dovolj, da na njih več ne pomislimo.

Jaz sem morala začeti razmišljati o njih, ko smo imeli pri hiši kar naenkrat dva pleničkarja in sta bila oba še cel dan doma. Joj. Standardna kanta za smeti ni zmogla vsebovati dvotedenskih smeti sedemčlanskega gospodinjstva, od katerega dva člana ne znata uporabljati stranišča. Sem del družbe, ki o svojih smeteh začne razmišljati šele takrat, ko ji smrdijo pred pragom. Skoraj dobesedno.

Zaradi tega in dejstva, da je bil starejši otrok star že čez tri leta in ni kazal znakov, da bi si želel uporabljati stranišče, sem se odločila, da se kot prava mami podam na internet, in pošteno poguglam, kako in kaj je s temi pralnimi plenicami.

Če si nekoliko omejen s financami, se takega, roko na srce, kar velikega nakupa, lotiš kar premišljeno.

Iz tega razloga sem zelo hitro zavrgla tisto najbolj preprosto varianto, da za približno 250 € kupiš cel paket, ki vsebuje vse, kar potrebuješ za eno malo tazadnjo od rojstva do kahlice. Resda smo imeli doma dve tazadnji, ampak starejšemu do kahlice ni manjkalo dosti, pa tudi od rojstva mlajšega je minilo že nekaj časa in ga ni bilo več treba previjati vsakih petnajst minut. In tisti čas nikoli nisem imela 250 €.

Nabavila sem manjšo količino, ravno da je bilo za en »trial pack«, kar je še vedno investicija, vredna približno 75 evrčkov. Plenice in ojačevalne vložke sem kupila v spletni trgovini EcoSu, saj so izdelane v Sloveniji in vseeno normalne cene, kar sta mi bili prioriteti. Eko nagnjenja izgubijo svoj pomen, če ti jih mora par tisoč kilometrov daleč pripeljati velika, debela, požrešna ladja.

[Mimogrede: Ko ugotoviš, da se toliko stvari lahko reši z manj odpadki, začneš hitro razmišljati o tem, koliko jih naredimo, pa jih ne bi bilo treba. In ker ponavadi ne rabim preveč prigovarjanja k šopingu, varovanje okolja pa je odličen izgovor, sem kaj kmalu nabavila še nekaj pralnih vložkov zase, s katerimi sem prav tako zadovoljna in imam v svojem šoping planu povečati njihovo zalogo. Verjetno jih bom rabila več let, kot bodo moji otroci plenice. Torej še en plus kot posledica pralnih plenic.]

Ugotovitve

• Otroci imajo bolj malo potrpljenja, ko ugotavljaš, kam kaj gre, kako se zapne in zakaj je preveliko, ampak po nekaj dneh uporabe si že maher, tako da kar se tiče tehnike, samo previjanje ni nič bolj komplicirano kot tisto s plenicami za enkratno uporabo.
• Kanta za smeti je občutno bolj prazna, frekvenca kupovanja plenic za enkratno uporabo pa se tudi opazno zmanjša. Tudi ob taki delni uporabi. Velik plus.
• Primoran si k malo pogostejšemu previjanju, kar gre že hodečim otrokom na živce. Nobena prigovarjanja, da je to zato, da bomo imeli čez trideset let kje živeti, ne pomagajo.
• Vse traja malo dlje časa. Tudi, ko otrok že veselo teka naokoli s svežo plenico, tebe čaka še saniranje umazane plenice – kar pomeni kar nekaj mencanja in splakovanja, ožemanje in shranitev do pranja (nekateri prakticirajo nepredušno zaprto vedro, nekateri z več prostora pa kar sušenje na zraku in potem odlaganje v navaden koš za perilo).
• Tudi sušenje je zaradi vseh ekstra vpojnih plasti kar dolgotrajno. Letos poleti ni bilo nobenih težav, pozimi pa pomaga sušilni stroj (ali v mojem primeru kamin). Ali pa bodite pripravljeni, da bodo vašo hišo zasedle sušeče se plenice – nekatere čiste, nekatere umazane.

»O, saj to pa kar gre!« si rečeš, »Ampak kaj, ko moram še vedno nositi robčke od pokakane rite ven v smetnjak!«

Glej ga zlomka, pametnjakoviči onkraj luže so tudi to rešili s tako odličnim sistemom, da ga moram zaradi svojega navdušenja deliti z ostalimi.

Kaj pa robčki?

Seveda je logično, da lahko že pripravljene vlažne otroške robčke zamenjaš za navadne majhne brisačke, če si kolikor toliko spreten s šivalnim strojem (kar jaz nisem niti malo), si jih lahko narediš iz tistih tisoč tetra plenic, ki si jih potreboval pri novorojenčku, zdaj pa jih ne več.

Okej, kaj pa zdaj?

V originalu sem iskala wetbagico (za neposvečene: to je torbica oz. vrečka, neprepustna za vlago, v katero lahko pospraviš umazana ali mokra oblačila) za starejšega, ki je nekaj časa redno hodil polulan iz vrtca in srce me je bolelo, ko sem vsak dan prinesla domov novo prozorno plastično vrečko, ki je šla  potem naravnost v smeti. V spletni trgovini Anabanana (še tako lepo ime imajo, keneda) sem našla najbolj luštne (in spet v Sloveniji narejene). Potem pa so me presenetili še s sistemom robčkov Cheeky Wipes. Zadeva je tako pametna, da je vse skrito in pospravljeno, dokler ne napolniš pralnega stroja in vržeš v pranje. Nič kupovanja, nič metanja v koš, nič čudnih parfumov na otrokovi koži. Vse ostane skrito in čisto in lepo diši.

Ker so brihtni, nam pa manjka časa, so sestavili komplet, ki vsebuje čisto vse, kar potrebuješ (t.j. eno škatlo za čiste robčke, eno za umazane, vrečko, ki jo namontiraš v umazano škatlo, da se umazanih robčkov ne rabiš dotakniti, ko pride čas za sanacijo ter komplet za s seboj – vrečico za čiste in vrečico za umazane, spet z notranjo vrečko, da jih elegantno vržeš v stroj, poleg tega pa še dve eterični olji, eno nakapljaš med čiste robčke, drugega med umazane, ter seveda tudi 25 robčkov).

Sicer ne gre za slovenski izdelek, a če ste malo bolj spretni od mene (x>0), lahko nekaj na podoben način naredite doma.

No, nezaslišAna, kaj si nam hotela pravzaprav povedati?

Hotela sem povedati, da za veliko razliko ni potrebna tudi velika sprememba. Še vedno delno (torej za ponoči in ko so vse pralne na špagi) uporabljamo plenice za enkratno uporabo, a količina naših smeti se je občutno zmanjšala (ni zakaj, smetarji). Kar se tiče robčkov za previjanje, sem jih prvič po pol leta kupila za na dopust.

Kar se tiče primerjave v ceni enega in drugega, jih je že dovolj narejenih, da se nisem ukvarjala s tem. Dejstvo je, da se mi pogostost pranja perila ni zdela občutno večja, trajanje paketa plenic za enkratno uporabo pa je bilo meni opazno daljše, tako da kar se mene tiče, pralne plenice zmagajo.

Še eno realistično priporočilo. Če se odločate za uporabo pralnih plenic, jih nakupite še takrat, ko je otrok majhen. Takrat se bo investicija dosti bolj poznala in dosti bolj obrestovala. Jaz sem se odločila za določeno tveganje, da bom morda na izgubi (čeprav se mi trenutno ne zdi tako) za ceno tega, da bodo šle otroku mokre plenice dovolj na živce, da si bo želel iti raje na WC. Kar se je kmalu tudi zgodilo, čeprav ne zaradi plenic.

Je pa sprehodov do kante za smeti manj. In moja vest je bolj mirna.

[Opomba: Objava NI bila napisana v sodelovanju z nobenim od zgoraj omenjenih trgovin. Je zgolj posledica mojih osebnih izkušenj in želje, da bi podpirali slovenska manjša podjetja.]