Ko je tvoj dan na žalost zapolnjen z raznoraznimi gospodinjskimi deli, hitro opaziš, da si na koncu dne lahko čisto utrujen in živčen, saj se ti zdi, da si cel dan skakal po hiši, nosil stvari (beri: umazano ali čisto ali mokro ali zloženo perilo ipd.), pobiral s tal, brisal polite tekočine, stregel majhnim zahtevnežem in risal traktorje, pa te ne bo na koncu dne nihče pohvali (razen NezaslišAne, ker sem kar v redu oseba), niti 15. v mesecu ne boš za to dobil ničesar na račun. Kvečjemu ti bo kakšna ljuba oseba zvečer s prstom pokazal/a, »da tu si pa nekaj izpustil/a«. Trenutno sem se raje obrnila proč od oken, ker sije res lepo spomladansko sonce (aja, čakaj, januar je, baje) in hinavsko razkriva dejansko zasmetenost tal in mastnost oken v dnevni sobi. Damn you, gigantsko okno!

Zato se nekega dne sprijazniš s tem, da je to tvoja usoda, dokler ne boš velik in bogat in boš imel veliko dela z drugimi, bolj pomembnimi stvarmi in si za te zadeve lahko najel hišno pomočnico/butlerja (kar me 100% čaka v prihodnosti, glede na fejsbuk teste). In si zaželiš, da bi bile zadeve malo lažje, če so že sicer nujno potrebne, a nič man zoprne. In da je tvoje življenje prekratko, da ne bi dal 40€ za brisalec za tla, s katerim si ne rabiš zmočiti rok, da si moraš včasih privoščiti krpo iz mikrovlaken z rožicami in da, če že moraš petkrat na dan pometati, je to lepše početi z živo zeleno metlo.

Ko si zadeve olajšaš, pride naslednja stopnja, ko si jih zaželiš narediti bolj zanimive. »Okej, vesolje, očitno smo odrasli in se moramo ukvarjati z odraslimi stvarmi, ampak zakaj ne bi v tem odraslenju našli česa novega, zabavnega ali celo adrenalinskega?«

2018_01_18_kuhinja_poganjki
“Ko bom veliko, bom hrana!”

Kot, sem nekoč svojemu širnemu občinstvu že omenila, sem pred kratkim ugotovila (bolje pozno kot nikoli, a ne), da mi je kuhanje postalo zanimivo in dojela sem, da sem celo jaz sposobna v kuhinji ustvariti kaj užitnega (mejdun, kakšne gurmanske kašice bi zdaj kuhala svojima otročičema, če bi bila še v brezzobi fazi življenja).

Ker pa sem tudi človek, ki gre raje deset korakov čez rob prepada (ja, tako je, in potem padem v divjo mrzlo reko) kot pa samo en korak bližje robu (ker takrat niti ne vidim dobro, kaj je na dnu, in to je brezveze), se je v meni prižgala neka zelena žilica. Ne, jaz pa ne bom kar obična gospodinja, ker jaz moram z glavo skozi zid in bom kjerkoli se da, izbrala čim bolj nepredelana živila! In če to pomeni, da bom kakšno stvar morala narediti tudi sama, no, pa tako bodi!

Že tako ali tako imam ogromno srečo, da sem rojena v deželi in času, kjer ni vojne in sem dovolj privilegirana, da se mi to, da se najem kot pujs, zdi slabo, to, da sem malo lačna, pa dobro. Večji del svetovnega prebivalstva mora razmišljati obratno, na kar včasih pozabimo. Recimo takrat, ko gremo na fejsbuk in javno bentimo čez trgovino, ker je bil v majhnem, priročnem paketu češnjevih paradižnikov (v plastični banjici in s plastičnim ovojem in s plastično etiketo, ker mi zdravo jemo) eden od njih udrt in nagnit. Kako si vendar upajo to prodajati, nam, ki nam je pretežko »umazati« si roke, in si iz velike gajbe v trgovini vzeti tisti paradižnik, ki nam je všeč?? Mar bi vrgli kar cel paket stran, kajne, ker ta izdelek več ni primeren za prodajo in bi nam bilo dosti lepše, ko bi trgovec na koncu odvrgel in plastično banjico in plastični ovitek in etiketo in tisti nagniti paradajzek in še štiri čisto lepe paradjzke, ker je meni bljekfuj, da si moram zmočiti in umiti prst in noht, ko si hočem pripraviti svojo solato za s seboj.

Imam pa tudi srečo, da živim v delu sveta, kjer se da pridelati toliko hrane, da je kar nenormalno. In da je v bližini moje mikrolokacije toliko zagnanih ljudi, ki imajo traktorje in njive, delovno ročico, ljubezen in konjske živce in vse to uporabijo, da nam ni treba.

Tako sem se odločila, da bom poskusila po svojih zmožnostih kupovati in jesti čim bolj domačo hrano. In če so s tem sredstva za to, kaj si boš pripravil/a za kosilo, hitro omejena, moraš ugotoviti, kako tisto, kar imaš, uporabiti na čim več različnih načinov.

2018_01_18_kuhinja_chili
Novoletno okrasje sem obesila že septembra.

Tako sem že nekaj časa nazaj v svojem gospodinjstvu (ko je bilo le-to še v zgodnjih razvojnih fazah) uvedla velike kozarce za vlaganje in vanje spravila namočena semena. V nekaj dneh so oživela, pognala in ozelenela in jaz sem vsa blažena jedla svoje nove pridelke (ostali družinski člani se jih še niso upali pritakniti, ampak okej, ne moreš zahtevati preveč). Ker sem (kot ponavadi) želela z glavo skozi zid, sem bila tri sekunde pred tem, da proslavim svoj »vrtnarski« uspeh z nakupom kalilnika, a sem ob pogledu na ceno (in koraku nazaj, kar mi ni podobno) ugotovila, da je ceneje uporabiti odslužene kozarce za vlaganje, ki se jih že vsi otepajo. In da vsaka priložnost, da nosiš najlonke, predstavlja tisoč priložnosti, da si te najlonke tudi raztrgaš in s strganimi najlonkami se problem drenaže odvečne vode iz nastajajočih kalčkov reši odlično. Tako imam zdaj na pultu kalečo lečo, ajdo in adzuki fižol (kar ni ravno lokalna mešanica, ampak, ker so to davno pozabljene zaloge iz shrambe, naj mi bo).

Kot je pričakovati, sem se pred nekaj dnevi hitro nalezla tudi navdušenja nad peko z drožmi (torej brez kvasa oz. z doma pridelanim kvasom, na nek način). Vsa vesela sem ugotovila, da dve sestavini, ki ju rabim, pridelujejo v radiju 10 km od moje hiše in bila sem zelo zadovoljna sama s sabo. Za kakšen nasvet o peki z drožmi se boste morali obrniti na koga drugega. Jaz sem se namreč projekta »moj prvi kruh« lotila predvčerajšnjim zjutraj, takoj za tem, ko sem poskrbela za hišne ljubljenčke (se pravi sprala kaleča semena za dobro jutro). Dva dni (ker sem posegla po ta hitri verziji) sem pacala droži na radiatorju, poleg radiatorja, spet na radiatorju, pa spet malo z radiatorja itd., in se mi je zdelo, da se nič ne dogaja in da je to prav trapasto in bom vrgla vse skupaj proč in nikomur povedala za svoj sramotni eksperiment.

Dokler nisem prišla 36 ur kasneje iz službe in ugotovila, da je dr. Ožič oživel in je poln mehurjev. Potem sem dva dni vzhajala najmanjši kruh na svetu (ampak je iz samih lokalnih mok, da se še malo pohvalim, kako sem jaz fajn, in kako fajn so Kmetija Klepec, katerih izdelki mi ta hip zasedajo polovico kuhinjske delovne površine, ker so ne samo dobri ampak tudi lepi, tudi vi jih lahko imate, ker vam jih pošljejo na dom in potem zmagate kot jaz). Namreč nisem hotela ob možnosti, da bi bil na koncu neužiten, utrpeti prehudih psihičnih in finančnih bolečin, če ne bi bil za drugo kot za proč.

Maloprej sem ga spekla in čeprav me res zanima, kaj je nastalo, sem ga zavila v krpo, naj se ohladi, ker sem čisto zen, saj sem se naučila neskončnega potrpljenja ob čakanju, da oživijo droži in da zrastejo kalčki in da se skuha fižol in da pride PDP in da otroci shodijo in tako naprej.

Verjetno enkrat pozno zvečer vam bom na tem mestu izdala, ali je bil moj kruh toliko fotogeničen, kot so ostali kruhi na fejsbuku in do kakšne mere užiten je bil.

Diši malo sumljivo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s