Včeraj popoldne sem v Moževi prisotnosti slovesno in s kančkom ponosa prerezala sumljivo dišeči kruh. Skorja je bila čudovito hrustljava, sredica čudovito mehka in malce mehurčkasta.

In dišala je kot tisoč postaranih jogurtov.

Tudi okus je zelo podoben.

Pojedla sem dva koščka in si prigovarjala, da je to zagotovo normalno, saj se mu ne reče za brez veze »kislo« testo. In da imam jaz itak rada kisle stvari in da bi se na to lahko navadila. Mož je pojedel en košček in ni imel komentarja, za kar sem mu hvaležna.

Ostanek kruha je ležal do danes nedotaknjen. Za vsak slučaj sem poskusila ob kosilu še en košček. Prvi vtis je bil dosti slabši. Pa vendar še vedno ni nekaj, kar bi si zaželela jesti  v neomejenih količinah (kakršen je moj odnos do belega trgovinskega kruha). Vonj tisočih jogurtov ima svojo moč. Morda pa to ni tako slabo.

Tokrat sem šla zares brat daljša navodila za počasno vzgojo droži in ugotovila, da sem naredila narobe vse, kar sem lahko. Zato sem danes postavila na pult novega hišnega ljubljenčka in bom še bolj zenovsko in še dlje čakala, da odraste.