Za dan žena smo (moški in ženske v enaki meri) prejeli vreme, kakršnega smo si do zdaj v marcu samo želeli. Sonce je reklo »zdej pa dost« in napelo vse svoje zgodnjepomladne sposobnosti, da nas reši vsega snega, s katerim nas je prvi pomladni mesec obmetaval do zdaj. Po tleh so se začele kazati zaplate neke eksotične barve, za katero več ne poznam imena.

Moj 8. marec je potekal podobno kot vsi dosedanji dnevi. Na popoldanskem šihtu v trgovini se je prodalo disproporcionalno število bonbonier, zvestim strankam smo razdelili trobentice, g. Mož me je vprašal, kaj si želim, in servirani seznam želja je izpolnil, pa še pušelc nageljnov sem dobila v plus. Lupčka, g. Mož!

Sicer pa se na dan žena nisem počutila nič dosti drugače kot druge dni. Še vedno sem v službi emancipirano premetavala kartone mleka in pakete radenske.

Sem si pa zaželela, da bi se pojavil kakšen super heroj, ko sem morala brisati po tleh mleko, ki je nekoč davno padlo izza hladilnika, pri čemer je tetrapak očitno počil. Do zdaj to ni bil problem, saj je vsebina tetrapaka ostala v le-tem. Dokler ga nisem požrtvovalno pobrala in je začelo sesirjeno mleko iztekati po tleh trgovine. O kakšnem smradu govorim, si lahko samo predstavljate (razen, če imate majhne otroke, ki jim mleko ne sede dobro v želodec).

Zvečer sem si zaželela kakšne pisarniške super herojinje, ki bi bolj spretno kot jaz vihtela spenjač in hitro spela dokumente, da grem lahko potem domov.

Noben od njiju se ni pojavil. Stisnila sem zobe (in nosnici) in opravila vse, kar spada k poslu. Premetala sem kartone, obrisala tla in spela dokumente.

Kako lepo sem porazdelila delo. Nekaj bi prišla naredit marljiva tajnica (ženska), nekaj pa strumni komunalec, ki bo potlačil svoja čustva in gnus in saniral nastalo škodo (moški).

Čisto nehote in podzavestno.

Načeloma smo ženske lahko karkoli si želimo.

Kar je prav. In res.

Ampak nihče nas ne vpraša, kaj je pa tisto, česar si ne želimo. Ker še vedno vsak nekaj pričakuje od tebe samo zato, ker si ženska.

Če si ženska, moraš znati vsaj nekaj skuhati.

Moraš se biti pripravljena vsaj malo urediti. Ne, ne govorim o osnovni higieni, ampak o odstranjevanju dlak, 15 minutam ličenja, ki jih porabiš za »no make up« videz in temu, da moraš imeti v lasti več kot dva različna para čevljev.

Če se tega ne greš, pač nisi tako ženstvena.

Ampak kaj je sploh ženstveno?

Mislim, da ženska, ki se zjutraj pred službo ne naliči, ker na žagi vozi viličar, ni nič manj ženstvena. Mislim, da je zelo ženstvena tudi kuharica z opeklino od pekača na roki, ki si nalakira nohte samo pred novoletnim žurom, saj se ji sicer zdi to pri njeni službi izguba časa. Nič manj ženstvena ni tudi gospa, ki doma že celo življenje skrbi za otroke in kmetijo ter hodi na njivo v hlačah iz termovelurja in predpasniku. Ženstvena je tako manekenka za spodnje perilo kot voznica polpriklopnika.

Ista pravila veljajo tudi za moške. Moški mora skrbeti za avto. Moški bo ta, ki bo vihtel bormašino, ko se bodo postavljala igrala za otroke. Moški bo upravljal s financami pri hiši. Moški bo car žara na oglje.

Moški, ki plešejo balet, so verjetno fizično močnejši kot marsikateri kavčgrelec, pa če se še tako graciozno podijo po odru. Ne glede na to, v kakšnih hlačah so pri tem oblečeni. In moški, ki se odhrkne in pljune na tla sredi ulice, ni v mojih nič bolj ali manj možat od tistega, ki se je v dogovoru s partnerico (ali partnerjem, vseeno je) odločil, da bo raje on tisti, ki bo ostajal doma, medtem, ko bo ona gradila svojo kariero. Babičarji, medicinski tehniki, slikarji in cvetličarji, vsi so ravno tako moški in možati.

Veliko govora je o tem, da naj bi se vsak sam odločil, kakšnega spola je, če sploh kakšnega. In o tem, kako zelo narobe in v nasprotju z naravo naj bi to bilo. Mislim, da je večji problem pravzaprav v tem, da smo zelo striktno ločili, kaj naj bi bilo moško in kaj žensko. Tako močno in tako dolgo nazaj, da se nam je to zažrlo v podzavest.

Na mestih, kjer biološki spol nima nobenega pomena, bi se lahko nehali osredotočati na to, kakšnega spola je kdo, ampak česa je sposoben in česa si želi.

Če bi bilo po moje, bi iz prijav za službo izpustili ime in spol. Me zanima, kakšne bi bile potem porazdelitve na delovnih mestih.

Morda bi se pa vsi ljudje počutili bolje v svoji koži, če bi javnosti postalo normalno, da so moški lahko tudi nežne rožice in da to od njih velikokrat potrebujemo. In da so ženske tudi grčave korenine, ker tudi od njih to velikokrat potrebujemo. Noben se ne bi smel ukvarjati s tem, kdo v zakonu ali družini »nosi hlače« – ti ali tvoja. Dopoldne jih ona, popoldan on. Ali obratno. Ali na vsaki dve uri kdo drug. Ne zato, ker je moški ali ženska, ampak zato, ker se na zadevo bolj razume. Če tisti, ki je bolj glasen, se bosta morda morala malo pomeniti.

Vsem čestitke za 9. marec, dan med praznikom moških in praznikom žensk!

Da bi bili srečni eni, drugi in tisti izven.