Sobotno dopoldne. Pralni stroj ropota.

Jezik imam opečen od čorbe, ki se kuha v ekstrasuperpowermulticookerju. Čorba naj bi bila klasificirana kot ričet, a je količina ješprenja v njej tako previdna, da jo bom najbrž raje ponudila pod kakšnim drugim imenom.

Sredi dnevne sobe imam zaplato trave, sredi nje pa raste goba. Na eno stran je malo povešena, razen tega pa izgleda sijajno, kot najbolj pravljična mušnica iz slikanice.

Kako se je to zgodilo?

Resda nisem prevelik ljubitelj čiščenja, a tako slabo, da bi mi samoniklo zrasle gobe v dnevni sobi, no, tako slabo mi pa vendar ne gre.

Pojdimo kakšna dva tedna nazaj, ko je vremenu utrgalo in se je odločilo, da nam napoka snega za ves zeleni januar nazaj. Kljub moji zaskrbljenosti sva se z Leonom po polžje odpeljala proti Novemu mestu. V tamkajšnji razvojni ambulanti smo dobili »ukaz« (ajde, predlog), naj se potrudimo in Leonu podaljšamo koncentracijo oziroma sposobnost sedenja pri miru pri kompleksnejših dejavnostih (risanke mu kar grejo, kar se tega tiče, a ne).

Pedagoginja je predlagala sestavljanke, ki jih je imel včasih rad. Interes zanje mu je upadel, ko mu je hotel mlajši bratec vsakič na vsak način »pomagati« in potem je bilo pospravljanja, iskanja in pobiranja bistveno več kot samega sestavljanja. Pedagoginja ni hotela slišati nobenih takih pomislekov. Domača naloga je domača naloga. Otroku naj uredimo svoj prostorček, kjer bo imel 15 minut na dan na voljo enega od staršev in ljubi mir, da se bo lahko skoncentriral na takšne naloge, ob katerih najraje zavzdihne »Meni je težko!«.

Okej, nekako sem lahko sprejela to idejo. Za 15 minut pa res lahko Otroka ml. podturim nekomu za višji namen. Rabimo še otroško mizico, aja, saj jo imamo, samo izpod igrač bi jo bilo treba izkopati. Stolčka imamo dva. Čudovita, pisana, trda kot kamen in mislim, da sta bila v uporabi oba skupaj pol ure.

V približno istem času, kot se je projekt delovnega prostora za Otroka st. razvijal v moji glavi, je mimo priročno privršal stari kolega in me vprašal, kako sem kaj in kako visok je zdaj moj otrok.

Kar je logičen icebreaker, če se ukvarjaš s prodajo otroških aktivnih stolčkov.

Pridruži se nam … Active Chair

Tako je v moji dnevni sobi pognala goba. In sicer Active Chair gobica, najbolj inovativen aktivni stolček za otroke tukaj in zdaj.

Ozaveščeni starši so si ga za svoje otroke zaželeli, ker onemogoča nepravilno sedenje in s tem kasnejše težave s hrbtenico.

Strokovnjaki so ga obojeročno pograbili, ker sedečemu otroku omogoča neprestano gibanje, kar ima bojda čudežne učinke na njegovo koncentracijo.

Zveni logično?

Pa, meni da. Glede na svoj kos internetnih člankov o avtizmu, motnjah pozornosti ipd., ki sem jih prebrala, zadeva teoretično nekako sovpada s prebranim (vzemimo, npr. obtežilno odejo, ki jo ima otrok na kolenih med sedenjem za mizo, da ga opominja, da sedi za mizo in naj tam še malo ostane).

Telo se mora včasih gibati, da lahko možgani funkcionirajo. Nekaterim otrokom je bolj naporno sedeti pri miru, kot je ves čas med delom migati. Tudi moj Otrok st. bi padel v to kategorijo.

Tako je možnost, da preizkusimo učinke Active Chair stolčka, prišla kot naročena.

(Kot prava mati sem najprej vprašala, ali so prevleke pralne. In so.)

Prvi vtisi

Prvi dan sta po prihodu iz vrtca Otrok st. in Otrok ml. radovedno pretipala gobico na vseh koncih. Leon je strokovno ugotovil, da je to zibalka. Oba sta poskusila sedeti na njej. Otrok ml. ima zanjo malo prekratke noge. Otrok st. ni znal loviti ravnotežja na njej. Zavrtel se je dva kroga in izjavil »Meni je težko« ter nadaljeval svoje življenje v neuporabi stolov kot do zdaj.

 

Približno se mi sanja, kako stvari pri otrocih delujejo, zato sem gobico pustila v dnevni sobi »na dohvat ruke« in nisem preveč težila z njo. Če bi, bi kaj hitro postala povod za napade odpora in trme.

Proti večeru sem se opremila s košem potrpežljivosti, poslala Otroka ml. k atitu v zgornje nadstropje igrat klavir, Otroka st. pa posedla na gobico z dobronamernim načrtom, da bo z debelim flomastrom vlekel črte v enem od starih Cicidojev. Ves čas se je preplašeno držal za mizo in trikrat skoraj padel s stolčka, ampak je ob mojem vodstvu prepisal vse pisalne naloge v Cicidoju.

Naslednji dan je trava pod aktivnim stolčkom postala poligon za fantastične dogodivščine gradbene in kmetijske mehanizacije.

Pred večerjo je gobica postala stolček. Mož je pripravljal večerjo, mi smo se kratkočasili tako, da smo odpeli vse otroške pesmice iz knjige. Dvakrat. Ves čas je Leon sedel na gobici. Ni padel z nje in ni se oklepal mize. Mislim, da je malo pozabil, da sedi na premikajočem se stolčku, zato »mu ni bilo več tako težko«.

Rada bi videla, ali mi uspe v prihodnjih mesecih ob svoji zagriženosti in ob pomoči aktivne gobice res podaljšati  Leonovo koncentracijo. Od tolikih vzgojiteljev, staršev in strokovnjakov, ki ga že uporabljajo, že ne morejo biti vsi za luno.

Mimogrede, jaz sem ga tudi preizkusila. Pa ne tiste variante, ki so jo potem naredili še za odrasle ritke, ampak tega, ki ga ima Leon. Tudi bližnje srečanje z mojo kilažo je preživel brez posledic.

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Starkmat s.p.