Sem v intenzivnem postopku nabiranja znanj za NPK Sobarica.
(Ki v resnici morda ne obstaja.)
Imam enega otroka, ki se navaja na spanje brez plenic, in drugega, ki se navaja na budno stanje brez plenic.
Vsak dan na balkonu (hura za vreme) posušim toliko rjuh, da sosedje najbrž mislijo, da v svoji hiši oddajam sobe za turiste. Ne jih. Vzgajam samo dva fantička, ki kar se tiče fizioloških procesov, nista tako zelo z glavo pri stvari.
Ampak leta tečejo.
Penzija se bliža.
(Ne se. Imam skoraj točno eno leto delovne dobe.)
Turisti so prispeli v Belo krajino. (Ponavljam – ne, niso pri nas doma. Vse te rjuhe so naše.) Vsak dan, preden začnem s službo imam v glavi naslednjo sliko.
Poznaš tisti občutek, ko razmišljaš o svojem življenju, in imaš precej dobro predstavo o tem, v katero smer gre? In da ti je ta azimut kar všeč?
(V tem stanju sem trenutno. Vem, da je moj cilj našparati za novi prenosnik. Konkretnega modela si nisem izbrala, ker se bo v času, ko mi bo uspelo nabrati denar, zamenjalo pet generacij.)
Kaj pa tistega diametralno nasprotnega?
Ko čakaš na nekaj, kar ti bo potencialno spremenilo življenje. Ampak ni (več) nič v tvojih rokah. Preživljaš svoj čas v krču in opazuješ mimodrseče ure v blagi depresiji, povišani želodčni kislini in impulzivnem prenajedanju. Nesposoben za delo. V vakuumu.
Kako poimenovati to stanje? Ali pa morda že imamo kakšno besedo zanj?
Ali pa smo Slovenci kot še ne dolgo neokapitalistična družba premladi, da bi imeli besedo za občutek po razgovoru za zaposlitev?
Tisto drugo stanje v vakuumu (v kombinaciji z vedno več odsotnim g. Možem in pomanjkanjem spanja zaradi koncentracije peloda v zraku) krivim za pojavljajoči se šlauf okoli pasu. Očitno bom morala spet vpeljati železno navado vstajanja eno uro prej, ker je takšna brezbožna ura edini čas, ki si ga res lahko vzamem za dnevno dozo švicanja.
Čas, namenjen zgolj lastni dobrobiti in ne skupnemu blagostanju družine in gospodinjstva, je luksuz.
NezaslišAna 