To objavo pišem v firtahu.

(Za neposvečene, to je predpasnik.)

Danes pečem!

To se ne zgodi velikokrat. Obkrožena sem z veliko bolj prekaljenimi gospodinjami, ki jim z veseljem prepustim packanje po kuhinji, one pa meni rezultate tega packanja. Če imaš kakšno pecivo, za katerega hočeš, da izgine, se lahko zaneseš name.

Ali piškote.

Ali kruh.

Ampak danes je drugače.

Tokrat praznuje moj otrok!

Moj Leon, na tem mestu imenovan tudi Otrok st., je napolnil pol desetletja. Moje dete, ki me je v petih letih preoblikovalo v toliko boljšega človeka, da sploh ne vem, če bi se sploh želela družiti sama s sabo izpred petih let.

(Ma ne, saj sem že od nekdaj  kul in neverjetna, haha. Not.)

Nekaj dejstev o Leonu pri petih letih.

Začel bo hoditi v glasbeno šolo. Pravi, da bo igral pavke ali harfo (v tem primeru bom začela gledati po najugodnejših kreditih).

Zunaj najraje od vsega pleza (kdaj pa kdaj tudi na streho, kar nam ni tako všeč). Nekega dne bi lahko bil vrhunski plezalec.

Notri se najraje igra z nepregledno zbirko vozil, ki smo jo ob rojstnem dnevu še nekoliko povečali, ker je teh tisoč avtov malo premalo.

Letos se je naučil igrati črnega Petra. Sicer mu družabne igre niso najbolj pri srcu.

Nikoli ni bil posebej navezan na kakšno plišasto igračo. Vsako noč brez izjeme spi s takšnim ali drugačnim vozilom. Pri starosti leta in pol, morda dveh let, ni znal zaspati, zato sem morala včasih več ur skupaj znova in znova pripovedovati Rdečo kapico ali peti Kolesa na avtu se okrog vrté, dokler ga ni zmanjkalo. Opoldne in zvečer.

V glavnem rad hodi v vrtec, najraje poleti, ko se menjavajo igralnice, ker ima potem na voljo vsakič druge igrače. Predvidevam.

Njegova najljubša knjga je Lov na medveda. Rad bere tudi o vesolju in živalih.

---

Pečene torte iz nule je, kar se mene tiče, eden od odraslih razvojnih mejnikov. Ko sem spekla svojo prvo, sem bila sramotno ponosna. Baje, da je bila užitna. Meni je bila dobra, ampak jaz res nisem merodajna. Kar se mene tiče, stvar malo po vrhu pocukraš, pa jo kupim.

Eni meni ljubših spominov iz otroštva so bile naše rojstnodnevne zabave, navadno s pečenko in vsaj dvema tortama. Mami je naredila okroglo, ki jo je ati porisal in okrasil (ne glede na to, koliko štoraste so tiste tubice, se je vedno lotil najkompleksnejših slik in jih izpeljal).

Stara mama si je za torto številka 2 verjetno vzela ves dan ali dva. Potem je iz oblatov oblikovala hiško ali ježa. Takrat se mi je zdel velikanski. Imel je bodice iz narezanih mandljev. Hiške so imele ograjo iz zobotrebcev, čokoladno streho s pisanimi bonboni, in vse pripadajoče stavbno pohištvo.

Vidite, zato rojstnodnevne torte pečem sama. Ne moti me ne popackana kuhinja (no, kot da me kdaj je), in to, koliko nenormalno prej je že treba začeti s pripravami (to mi res nikoli ni šlo, najraje bi se je lotila na dan zabave po kosilu, četudi imam goste napovedane ob treh) in vse te posode, ki se umažejo, pa trpljenje mojega mikserja, ki bo v ne tako daljni prihodnosti v težkih mukah odpovedal sodelovanje.

Ob teh obletnicah se s tesnobo zavem, da bo čez pet let mojemu prvorojencu doma pečena torta za rojstni dan lahko že brevezna.

Čas kar gre! Noro.

Vse najboljše, sine! Upam, da se bova dolga leta učila drug od drugega.