Na svetu ni dovolj kave, da bi me v teh dneh spravila k življenju.

Osnovne življenjske funkcije že nekako ohranjam, za višje cilje, kot je sprotno pospravljanje čistega perila, pa nimam energije. Zadostuje mi, da omogočam preživetje sebi in svojim potomcem, tudi g. Možu, kolikor pač rabi pri tem mene. Ampak pri tem na široko zeham.

Potem mi ostane psihično še nekaj moči, da poskrbim za svoj duševni mir  in preberem kakšno knjigo.  (Ta hip tole v hrvaščini, ker si je treba z vsakega potovanja prinesti kakšno knjigo. Dobro, da ne potujem veliko.)

Ali se lotim šivanja, kar je nekaj čisto novega. Ob tem sanjarim, da bo prišel dan, ko več ne bom rabila nobenega oblačila kupiti v trgovini.

Ob ročnih delih se moj duševni mir hitro spremeni v občutek nemoči zaradi mojih  »neumnih rok«, »trapastega materiala« in »zanič svetlobe«. Potem zadeve razparam in jih pustim do nekega boljšega dne nekje v bližini mašine.In sanjam, da si bom nekoč sešila nekaj, kar bodo potem vsi hoteli imeti.

In grem gledat ponudbo spletnih trgovin s cunjami. Za priporočilo na pol fine in na pol “quirky” srajce/bluze se priporočam.

Ta sprememba ure (v kombinaciji z odsotnostjo žaluzij zaradi renovacijskih del na fasadi) me je čisto vrgla.

Otroka še vztrajno pokašljujeta. Eterična olja sem spremenila v rutino, ki jima je všeč, ne vem pa, če že kaj dosti pomaga. Če nič drugega, otroka in moje roke vedno lepo dišijo. Po Eau de prehladna obolenja.

Slišim brenčanje kavnega aparata.

Še dobro, da g. Mož ve, na čem ZARES stoji prehranska piramida.