Danes sem doma samo jaz s fantoma.

Prejšnji teden sem doživela neko večjo zmago, o kateri se še ne bomo pogovarjali. Zato imam danes popoldne končno občutek, da zdaj pa res ne rabim ničesar početi. (Ne, ničesar nočem slišati o tem, da nisem pospravila mize za sabo.  Me bo že počakala. Pa da še kar nimam diplome, tudi ne bomo omenjali.) Danes smo jaz, fanta, vlak, železnica, kocke in še kakšen drugi udeleženec v prometu. Pomagam zlagati tunel. Po dolgem času ne zato, ker sta me otroka pol dne za to prosila, ampak, ker je zabavno. Otrok ml. mi bo v posodo za ščipalke nametal kocke in jih »dal kuhat«. (»Evo, palačinke so že narejene!« in namazal jih bo menda s putrom, zdaj jih grem »jest«, da vidim, kakšno je to, palačinke s putrom.)

Edino, zaradi česar me muči slaba vest, je, da razmišljam, kako zatežena se moram zdeti ponavadi. Pa ne v službi, tam se po službeni dolžnosti smehljam in sem prijazna in mi to tudi sploh ni tako težko. Samo doma mi vse »pade dol«.

 Ah, mi starši. A nismo smotani?

Če ste zdaj pričakovali kakšen praktičen nasvet o tem, kako priti po težkem dnevu v službi domov in pustiti pred domačimi vhodnimi vrati vse skrbi in težave … nimam pojma.

Mogoče se pa lahko poskusim za to zavestno odločiti.

Vam bom povedala, kako gre to.

Saj sicer komaj čakam, da možu izlajam, kaj vse mi je šlo v službi po zlu in kaj si želim, da bi bilo ta trenutek narejeno samo od sebe (haha, NezaslišAna, dober poizkus).

Danes pa ne.

Danes gledamo predbožične kataloge z igračami, naštevamo, katere bi imeli in se krohotamo, ker Otrok ml. ob vsaki priložnosti uporabi besedo »drekec«, ker je to hit tedna in je nenormalno smešno.