Ali smo se sploh že uradno pogovorili o tem, da se bo Otrokoma, zdaj starima 3 in 5,5 let, pridružil še en otrok ali otrokinja?

[Zato jima bomo od sedaj naprej v izogib zmedi rekli Otrok 1 in Otrok 2, po vrstnem redu. Sicer tudi njuni pravi imeni lahko najdete nekje v blogu, ampak naj bo tako.]

Nezaslišana je v tretje noseča.

Zdaj se med fejsbuk množico nosečk (kar jaz nisem, ker res res ne maram te besede) počutim kot starešina. Kljub temu, da se še vedno ne čutim niti približno dovolj zrela za probleme, s katerimi sem se zadnji mesec soočala, denimo:

• Moj avto je nekako zmogel pozitivno oceno na tehničnem pregledu, bil zavarovan in registriran in tank je bil napolnjen. En teden po tem je začel spuščati take zvoke, da smo ga mislili deponirati. Čez še tri dni si je premislil in se spet normalno (torej malo tišje in konsistentno počasi) vozi.
• S svojim nakupčkanim denarjem sem nadomestila kos bele tehnike v kuhinji.
• Z g. Možem sva intenzivno kolebala, ali vpisati Otroka 1 v šolo ali prositi za odlog. Pa ne zato, ker bi bilo to moderno.

Takšno sivolasenje me je zaposlovalo. Zato je dobro, da se ne rabim zraven ukvarjati še s tem, kakšen voziček naj kupimo, kakšno posteljico, kakšno lupinico, koliko oblačilc rabi majhno bitjece, ki sicer 20 ur na dan leži, ampak zna kakati in bruhati kot za stavo, ali se bom zavestno odločila za povezovalno starševstvo, ali pa bom »brezčutno« dala dojenčka spat v svojo posteljico že prvo noč, ko bo doma in podobno.

Te dileme imam rešene tako rekoč že od prej.

Imam pa dileme, s katerimi se v dosedanjih nosečnostih nisem rabila ukvarjati, na primer:

• Kako še nekaj mesecev ohraniti produktivnost v službi kljub temu, da se ne morem več skloniti do tal,
• kako dopovedati Otrokoma, da ne moreta kar naenkrat za vsako odraslo žensko v njunem življenju razglašati, da ima v trebuhu dojenčka,
• kako ne kar naprej jesti (okej, lažem, s to dilemo se moram ukvarjati tudi, ko nisem noseča),
• katerega smo danes in kaj točno bi že morala danes početi …? Nekaj je bilo, ampak kaj …?
• kako zdržati budna do desetih zvečer,
• Kaj, prosim, v katerem tednu sem? Emm … ne vem? Čakaj, katerega smo torej danes? Hm, lej, ne vem, bom pogledala v aplikacijo na mobitelu.
• Uh, ali sem danes že vzela tableto za železo? Eeee, ne vem. Ali naj jo vzamem, čeprav sem jo morda že? Ali je za vsak slučaj raje ne vzamem, čeprav je morda še nisem? Ampak, ne, saj se spomnim, da sem jo vzela. Ali pa je bilo to včeraj …?
• Ali naj sledim svojim sanjan in se ostrižem na kratko? (To nima veze, sem pa vtaknila zraven, ker se ne morem čisto odločiti.)

Večinoma mojih nosečniških dilem je torej posledica intenzivnega »baby braina« oz. znatnega upada možganskih sposobnosti ženske v času nosečnosti. Morda se vsem ne zgodi. Meni se je tokrat vsekakor. Prava putka sem.

Takole. Kljub temu, da bo verjetno s tretjim dojenčkom vse povsem drugače (kot je z vsakim, a ne), vsaj vem, da mi je dvakrat dojenčkanje že uspelo, ni vrag, da mi ne bi še v tretje. Pa koliko debelejše živce imam zdaj.

Pa toliko bolj realna pričakovanja o čarobnosti dojenčkovih prvih mesecev. Ne bom iskala idealnosti, ki jo želijo kazati slike iz otroških trgovin na spletu (pa vse te pastelne barve, zakaj?), bom pa sprejela udobno gnezdenje, počivanje, povezovanje in čarobnost, ko in če se bodo zgodile.

In veste kaj? Do porodniškega dopusta se bom navadila naslednjih stvari: Redno vzeti si čas za obisk frizerja, ko bo treba, zvečer se bom napacati s kremo in vsako jutro zapravilti dodatnih 7 sekund časa za svoje obrvi, ker se tako na mojem frisu zgodi manjši čudež.

In ne bo mi škoda časa in energije za te banalne stvari, ker se tak obrazni čudež čudežno pozna tudi na mojem počutju in samozavesti.

Sama s sabo bom morala namreč vedno živeti. Otroke imamo pa samo na izposoji.