… ali kako dobi beseda “nos-ečnost” čisto nov pomen

Presegla sem že magično mejo polovice nosečnosti. Legende pravijo, da je tretja najtežja (še celo četrta in vse nadaljnje so baje lažje kot tretja, ampak ne vem, če je moj raziskovalno-novinarski duh tako močan, da bi se lotila to preveriti, he he, kako gre že tista o zarečenem kruhu).

Občutek imam, da jo kar dobro prenašam, čeprav mene same morda niti ni tako lahko prenašati. Bomo vprašali g. Moža. On ima težave z mano predvsem (ali pa raje »tudi«) ponoči, ker imam nosečniško zaštopan nos in ne morem dihati drugače kot na glas. Nekje ob štirih zjutraj se zbudim in razmišljam, ali bi bilo lažje vstati iz postelje in si obrisati nos (kar ni tako enostavno, ker vselej tvegam, da se mi bo pri tem ulila iz njega kri in se bom z njim morala ukvarjati dlje kot bi si to ob štirih zjutraj želela), ali bi bilo lažje počakati, da zaspim nazaj … ampak katere dihalne tehnike sproščanja pridejo v poštev pri dihanju na škrge?

Nato moram praviloma itak na WC, kljub temu, da čez dan ne spijem niti približno dovolj tekočine in pač moram vstati. Med postopkom ugotovim, da bi si morala do novega delovnega dne nujno postriči nohte, da bodo po HACCP standardu in da se mi zjutraj ob šestih tega ne bo dalo početi in bi bilo bolj smotrno to storiti takoj. Ob štirih zjutraj.

Pomirjena, da se mi poleg napravljanja sebe in otrok ne bo treba ukvarjati še s tem, se vrnem v posteljo in si prisvojim vso odejo, ki mi kot nosečnici pripada. Zdaj lahko še uro in pol sladko spim.

Pa ne morem. Nos sem si pozabila obrisati.