Ne vem zakaj, a občutek imam, da naj bi po koncu karantene stopila nazaj med ljudi kot neka boljša, lepša, bolj izobražena in osredinjena (je to prava beseda, joga majstri?) oseba vsaj približno iste kilaže, s kakršno sem v karanteno vstopila.

Kot, da bi dobila novo priložnost za izpolnjevanje novoletnih zaobljub – s to razliko, da se bomo, ko se zopet srečamo, vsi ugotavljali, kdo od nas dá kaj nase tudi, ko nihče ne gleda. Pa ne govorim (samo) o skrbi za videz in kile. Meni se zdi, da moram zdaj napisati svoj prvi roman, navaditi osemmesečnika na kahlico (japajade), se naučiti turško do konca (ne, jezika se ne da naučiti “do konca”, ampak zdaj ko imam malo več časa, bi mi pa morda lahko uspelo, a ne) in se naučiti pravilno piti vino. To zadnje sem se pravkar izmislila. Ampak, če dobro premislim, ideja ni tako slaba, zdaj ko imam cajt. Aškao.

Potem bo pa karantene konec, jaz bom še malo bolj živčna kot ponavadi, od teh »pomembnih« ciljev ne bom dosegla nobenega in tista penina, ki jo šparam že od novega leta za takrat, ko bom ustvarila kaj fantastičnega, se bo lahko šparala dalje do Silvestrovega.

Se še komu zdi, da je treba ta čas do nezavesti izkoristiti? In se boste, kot jaz, malo povozili z lastnimi previsokimi pričakovanji?