Mogoče pa sta v resnici v taisti knjgarni, kamor sem ju optimistično odvlekla, našla kakšno novo verzijo robojajčkov ali »blejblejov« (to najbrž poznate vsi starši predšolskih in prvotriadnih otrok, če pa ne, pa tudi niste nič bistvenega zamudili) in odklanjala ukvarjanje z leposlovjem. Otrok 3 si bo prav vse, kar bo videl, želel prijeti v roke, malo pobobnati s pestjo in vtakniti v usta (samo enkrat se živi). Potem bomo šli mimo McDonaldsa in zaželela si bosta vsak svoj otroški meni, ki vsebuje veliko ocvrtega in še instant igračko za povrhu. Oba se bosta zapacala s kečapom, jaz pa bom medtem hranila Otroka 3 s pomfrijem in kruhom iz hamburgerja, ker sem pozabila vzeti s seboj domačo kašico iz organskega nečesa. Ampak imam pa jo doma, res. Sto posto. Vsak dan jih kuham. Čeprav sama sebe prepričujem, da bom začela ob teh redkih priložnostih, ko grem od doma, nositi krila, sem šla na koncu najbrž v enih od dvojih kavbojk, ki mi ta trenutek grejo na rit. Tiste tadruge so v pranju, ker so od šmrkljev in zobne paste.
Zanima me, kako rata vsem Instagramovskih materam izvesti takšnale potovanja v center Ljubljane. Najprej moraš lepo obleči otroke (ne, ne tistih zadnjih hlač, ki niso strgane na kolenu). Nato pa še sebe. Vzeti moraš s seboj nekoga, ki zna in te hoče fotografirati. Potem moraš tako lepo oblečena s svojimi lepo oblečenimi otroki početi nekaj takega, da je vredno fotografirati. Brisanje šmrklja s hlač to ni. Ali pač? Bom poskusila. Malo me spremljajte na FB in IG, pa bomo videli. Mogoče je to motiv neskončnega potenciala. Upam, da bo kater od Otrok ekstra zašmrkan, da preverim to teorijo.