Ker sem prejšnji teden pojamrala, da se mi nič ne dogaja in nikamor ne hodim, me je takoj v petek za nagrado napadla sumljiva viroza, po kateri sem izgubila voh in okus. Uradno nimam diagnoze, neuradno mi je jasno.

Tipično! Ravno, ko sem začela izpolnjevati svojo novoletno zaobljubo iz leta 2014 in začela res redno teči, moram biti zaprta doma. No, pa drugo leto.

Življenje brez voha in okusa je siromašno. Kavo pijem iz navade. Obešam perilo in razmišljam, ali sem sem uporabila prašek, ali sem pozabila. Jem, da preživim. Čebulo lahko narežem brez joka. Kuham na pamet. Čakam, da mi bodo domači izdali nezaupnico z mesta kuharice, ampak se to ne zgodi. Očitno se je bolj »muhte« navaditi jesti malo drugačno hrano.

Tudi moja strategija »pojej takoj zjutraj živo žabo« zato več ne deluje. Priporočeno dnevno dozo žabovine, ovaj, kolagena spijem samozavestno kot slovenski upokojenec šnopc, ko ga obide slutnja, da bi ga znalo pojutrišnjem šraufati v želodcu. Niti nosu si ne rabim zatisniti in izustiti nujnega »blehhhhh!«, ki g. Moža zelo zabava. Bo že videl, ko bom na pomlad plapolala z lasmi, ki se bodo lesketali v soncu. To plapolanje se zdi vse bolj možno, zdaj, ko so frizeraji zaprti, jaz pa sem priročno skrita v hiši. Spet sem v tisti čudni fazi »puščam si dolge lase, šestič«. Dobro, da me vidi zelo omejena količina ljudi, ker podoba ni ravno zgledna.

Otroci so kljub temu, da morajo biti izključno doma, presenetljivo miroljubni.  Naj jim bo vodnjak potrpežljivosti brez dna, jaz po svojem že praskam z žličko.

Upam, da vam bom kmalu lahko povedala, da sem šla legalno za ves dan na pohod in spila pivo, in da mi je bilo dobro.