V domačem gospodinjstvu smo že popolnoma ozdraveli. Dovoljeno nam je iti iz hiše in se gibati znotraj meja občine. Razen glob in nas samih nas nič ne more ustaviti!

Ampak če mi kaj gre, mi gre pa samosabotaža.

Vsak dan posebej zelo intenzivno razmišljam o tem, da bi se morali res v vsakem vremenu dobro obleči in iti ven, pa če so temperature še tako nizke in vreme še tako »bedno« (citat Otroka 2).

Pa če sem že jaz pripravljena živeti svoj lajf bledolična in debela, bi morala misliti vsaj na dobrobit otrok, katerih gibalne sposobnosti so vedno slabše, pa nihče več ne zna zakuriti ognja v naravi, pa nihče ne ve, da moraš na pohod vedno vzeti s sabo šibice, flajštre in rolico toalet papirja, itd. (»Itd.« je tukaj, ker niti jaz ne vem.)

V boj za imunski sistem, proti koroni in debelim ritim. Naprej, marš!

Potem se zmeraj razvije približno enako. Vsak dan konsistentno naredim samo prvi korak. Prvi korak je, da poješ nekaj kaloričnega, da si nabereš energijo za prihajajoče fizične napore. Zdaj pa res!

Otroci potrebujejo svoj popoldanski počitek, in jaz imam v celem dnevu mir samo, ko Otrok 3 spi. Zato si raje pogledam tri epizode kriminalne serije. To je zato, si dopovedujem, ker se moram filati, ovaj, obdati s kakovostno fikcijo, če hočem biti pisatelj. Potem razen treh prošenj za službo ne napišem ničesar.

Spijem si kavo. Prižgem si cigaret. Ne, saj ne. Mogoče ga pa bi, tako malo, iz dosade. Ugasnem televizijo. Gledam skozi okno in spet vidim scenografijo iz skandinavske kriminalne serije.

Samo še »najsrečnejši ljudje na svetu« manjkajo.

Malo gledam po internetu, kje prodajajo kakšne koristne pohodniške nahrbtnike. Ne moreš hoditi po svetu s kr nekim, a ne. Pa kakšne konkretne štumfe bi tudi rabila. Hm.

Potem je pa počasi že mrak.

No ja. Saj ne manjka več dosti, pa se bo začel dan spet daljšati. Takrat bom pa RES lahko šla kam. Kar se mora, se mora. Brez izgovorov.