Danes vam bom razkrila popoln recept.

Skrivnost, kako postane starševstvo umirjeno, lepo in veselo.

Zdaj ste vsi našpičili ušesa.

Hotela sem vam uničiti dan in vam povedati, kakšna supermati sem bila in sem odvlekla Otroke vsak dan na pustolovščino v divjino. Kakor sem prejšnji teden jamrala, da si bi želela. Pač boljša od vas, no.

Napisano delno drži.

Takoj v petek sem si naložila Otroka 3 na hrbet in odšla na sprehod v neznano, ki se je raztegnil na 6 kilometrov čez drn in strn. Domov sem prišla blatna kot pujs in s tresočimi nogami. Otrok 3 ima krepko čez 10 kil, z nosilko in vsemi oblačili še malo več kot ponavadi. On si je med potjo podremal, briga njega.

V soboto sem en krog z Otrokom 3 naredila že dopoldne, preden je g. Mož vstal. To ne pomeni, da sem šla od doma ob šestih zjutraj, ampak da ima g. Mož za vikend prilagojen urnik vstajanja.

V nedeljo popoldne smo ekipno odvlekli ven skupino otrok. Jaz sem s svojimi prišla domov že v temi. Otrok 2 je jamral, zakaj moramo vsak dan hoditi na pohode.

Revež sploh ni vedel, kaj ga čaka.

V ponedeljek sem naložila Otroka 1 in 2 v avto in ju odpeljala na pustolovščino.

No, jaz sem imela pred očmi pustolovščino. Otroka sta zaznala samo, da bosta dobila nekaj finega za jesti, če bosta določen čas hodila za mano.

Otroku 2 se je zdelo najprej zabavno, da lahko hodi po lužah v do gležnjev globoki vodi. Pet minut kasneje je dobil napad, da »jutri pa RES ne bomo šli na noben beden pohod!!!«. Potem sem ga spomnila, da sploh še nismo malicali, kar ga je momentalno potolažilo. Splezali smo na tri lovske opazovalnice. Ugotavljam, da rabijo lovci med svojo dejavnostjo veliko čikpavz. Plezali smo čez podrast, se zablatili, sedé na moji jakni pojedli pakungo suhih brusnic in se z zadnjimi močmi (Otrok 2, khm khm) vrnili k avtu.

Počutila se sem se supermamsko. Ne samo, da sem vsak dan naredila s strani WHO (to sem si pravkar izmislila) priporočenih deset tisoč korakov, še otroke sem vključila v svoje načrte. Gibali smo se na svežem zraku kljub smotanemu mrzlemu vremenu, otroka sta bila v stiku z naravo, krepili smo imunski sistem, blabla in tako naprej! Bravo, mami! Kako super si! Lahko bi sedela doma na oblazinjenem pohištvu, pa nisi!

Res mi je bilo krasno pri srcu. Zdelo se mi je, da sem končno našla nekaj, kar lahko počnem skupaj s svojimi otroci in jim je vsaj približno zanimivo. Koristim kar ni videti konca!

Namesto, da bi tri dni hodila deset centimetrov nad tlemi, mi je bilo približno tri ure kasneje sporočeno, da sem bedna jaz, ker zaradi bednega pohoda Otrok 1 ni naredil vsega za šolo za tisti dan. Seveda sem imela dober namen, da bo popoldne nadoknadil, ampak dobri nameni velikokrat ostanejo točno to, kar so – nameni.

Zapovrh sem zvečer na virtualnem pogovoru mimogrede potožila somamicam, da se ponoči še vedno ne naspim, ker se Otrok 3 ne potolaži z dudo, ki je ni nikoli sprejel. V odgovor sem dobila ne ravno prikrito kepico obsojanja, da MamiCA JE DuDa SvoJeMu OtroKU. Čeprav sem si že pred dvema otrokoma rekla, da me take stvari ne bodo prizadele, sem nato tri dni razmišljala o tem, kako sem si zaj*** prva dva otroka in sploh ni čudno, da se ne želita družiti z mano na bednih pohodih, če sem jima pa turila dudo v usta od prvega dne življenja. Tretji dan, ko sem cel dopoldan izmenično likala in šolala Otroka 1, sem nekje ob štirih popoldne dobila očitek, da otrok nikdar ne peljem ven, ni čudno, da jim je dolgčas in so podivjani, z otroki se je vendar treba ukvarjati. Ker imam glede tega vsaj ta teden RES mirno vest, premlevam očitek samo približno dvanajst ur.

Naslednji dan z Otroci dopoldne izmenično izrezujem novoletne okraske in razvrščam/perem/obešam perilo. Za kosilo izvem, da je meni vse težko in da ne bo opaziti, če neham početi vse tisto, kar se meni zdi, da počnem, pa očitno ne.

Po tako nenavadno zgoščenih dobrih kritikah na račun svojega starševanja in obstoja na splošno sem prišla do ugotovitve, da najboljša naložba v družinsko srečo ni niti ukvarjanje z otrokom, niti povezovalno starševstvo, niti odpovedovanje svojim interesom in prostemu času, ker nič nikoli ne bo dovolj. Dovolj dobro, dovolj kvalitetno, dovolj požrtvovalno.

Najboljša naložba v kvaliteto svojega starševstva je, da ti resnično in iskreno dol visi.

Z odprtimi rokami se priporočam za nasvet, kako se to da, jaz ne znam.

To, ali pa selektivna gluhost. Drugo me ne reši.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s