Koliko bi vi meni dali?

Ne mislim, koliko bi mi nakazali na žiro račun (trimestne številke so dovolj), niti, kolikokrat bi me okoli ušes. Ampak to, koliko se vam zdim stara.

Če ste že kdaj prej (ali celo morda redno) brali moj blog, ste si morda izračunali, kolikšne so tiste tri magične številke v mojem emšu. Ja okej, 505 je tudi tista številka, ki precej definira velik del tvojega življenja. Ampak tiste tri številke pred tem.

Ampak če pa ne veste, koliko bi rekli, da sem stara?

Slišala sem, da izgledam na tej sliki na Odeonu baš stara. To me ne moti, ker mi je simpatična, pa še precej sem se potrudila zanjo. Nekateri ful pametni ljudje pravijo, da si star, kolikor se počutiš starega. To je spet zelo kompleksno. Meni v enem dnevu starost variira v amplitudi 60±5 let.

Ko zjutraj vstanem iz postelje in zelo slišno naravnam križ ter v lahnem drncu odhitim proti veceju, se počutim staro šestdeset i kusur. Ko se takoj zatem zagledam v ogledalu in preštejem hormonalne mozolje, ki jih redno in vedno znova podkurim s čokolado, e mi hitro zazdi, da sem bolj trinajst.

Kmalu zatem slišim, da so vstali moji otroci. Zdaj se moram začeti obnašati kot odrasel človek. Še pred kavo. Cjoj. Dva od treh Otrok se znata sama obleči in celo obuti nogavice tako, da jima je peta na peti. Leta se mi zavrtijo na okoli štirideset. (Manj relevantna zanimivost: Otrok 2 se ob razburjenju ob začetku novega frišnega dne včasih pozabi obuti nogavice, kar opazimo šele popoldne, po tem, ko je Otrok 2 že letal naokoli v gumijastih škornjih.)

Ravno, ko se mi spričo soočenja z odraščanjem svojih otrok zazdi, da bi si privoščila krizo srednjih let, na mobitelu odprem obilje prostih delovnih mest na strani Zavoda ter usput pregledam svoj življenjepis z opisom delovnih izkušenj. Kriza srednjih let je v trenutku pozabljena, zdaj se sprašujem, če nisem v resnici stara sedemnajst. Celo približno isto depresivna postanem kot sem bila takrat. Obožujem spomine na srednjo šolo.

Ta teden ob dopoldnevih slučajno poslušam zelo poglobljeno predavanje o temi, ki mi baš ni blizu. Sploh. Takrat se počutim dementno in ostarelo. Občutek demence je ostajal z mano cel popoldan, ko sem poskušala delati domačo nalogo v zvezi zgoraj omenjeno nepoznano temo, vse dokler se nisem kot nadebudni študent odločila, da je dan dosti boljši za izobraževalne podvige, dokler je še mlad, in domačo nalogo prestavila na jutri.

Do večera sem povečini kar v svojih originalnih številkah (kaj zdaj spet to sploh pomeni, a ne). Če mi uspe pospraviti Otroke spat še preden mi oči same lezejo skupaj, dobim vmes preblisk, da sem stara dvajset, in mi pade na pamet, da lahko še nekaj časa gledam televizijo in pijem pivo, nato pa po eni in pol epizode česarkoli zaspim na kavču.

Kar je mogoče univerzalno aplicirati na celotni življenjski ciklus moje malenkosti.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s