Ej, je še koga to obračanje ure ujelo čisto nepripravljenega?


Prejšnjo soboto pozno zvečer sem skrolala po internetu in čisto slučajno naletela na novico, napisano približno v slogu »aja, pa ura se menja danes ponoči, da, to še vedno delamo, čeprav že deset let pravijo, da se tega več res ne bomo šli«. Včasih je bil to relevanten podatek, sporočen vsaj nekaj dni prej, ker je bilo treba ob jutranjem bujenju v nedeljo slovesno narediti krog po hiši in še v pižami vrteti kazalce na vseh urah in pritiskati vsako leto znova pozabljene kombinacije gumbov na videorekorderjih, da je štimala ura, če si bil posebno zmeden, pa še po telefonu klicati temu namenjeno avtomatsko teto, ki ti je sporočila točno uro. Da, to so bili neki drugačni časi,


je rekla nekoliko zamišljeno in si pogladila dolgo sivo brado.


Dandanes pa se na pametnih napravah to itak zgodi samo od sebe in ti niti ne opaziš, dokler naslednji dan »sredi popoldneva« ne začutiš, da bi pasalo nekaj prigrizniti in ugotoviš, da je to zato, ker je ura pol osmih zvečer in je treba v pol ure pripraviti in použiti večerjo, otroke mentalno prešaltati na način delovanja »nočno spanje« ter jih pospraviti v postelje, čeprav sonce še kar vztraja na nebu.
Mene je letos sprememba ure vrgla v neko čudno hrepenenje, katerega nisem pričakovala pred 55. rojstnim dnem, vsekakor pa ne dva tedna pred nastopom službe za polni delovnik (dokaj nepraktično). Začutila sem neizmerno potrebo po tem, da bi samostojno pikirala, okopavala in vzgajala rastline, ki bi eventuelno postale človeška hrana (če jih ne bo vmes požrlo kakšno drugo živo bitje, na katerega ne računaš).


G. Možu vztrajno namigujem, kako izpopolnjeno življenje bi lahko imel, če bi le imela njegova žena dve visoki gredi, čisto tako, ker bi bilo treba itak postaviti nekakšno ograjo prav na tistem mestu, ampak g. Možu ob omembi kulturnih rastlin v neposredni okolici hiše vstajajo lasje na temenu, oči se mu nekontrolirano zavrtijo v globino lobanje in oblije ga mrtvaški švic. Treba bi bilo enkrat raziskati, od kod izvira ta travma, ker mi je še do danes povsem nepojasnjena, ampak tako je.


Svojo poljoprivredo letos torej še vedno omejujem na tegle na balkonu, kar je najbrž še najboljše, glede na to, da sem še vedno najbolj vesela, ko se mi uspe zvrniti v posteljo nekje ob devetih, desetih zvečer.


Ampak prmejduš, da si bom naslednje leto postavila visoke grede, magari sama.


je dejala odločno, kot vsako leto doslej že vsaj tako dolgo, kot se omenja, da se ura več ne bo prestavljala na poletni čas.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s