Kaj pa to vreme, a?

Nenadno in nedobrodošlo zimsko vreme z lockdownom sta odlična kombinacija za mentalno zdravje. Kako odlična? Samo to bom rekla:  v sredo zvečer sem si močno zaželela ven teč.

Z izjemo polurnega kepanja z Otroci (po 45-minutnem iskanju in natikanju zimske opreme) že dva dni nisem zapustila hiše ali počela česa sama brez Otrok (ne, niti na veceju).

Evo, taka je ratala ta naša. Zdaj ko ima službo, se bi pa kar hotela snet s ketne pa hodit iz hiše, al kaj. Dosti si dovoli.

Zakaj ti nihče ne pove, na primer takrat proti koncu srednje šole, ko te iz istega razloga odvrnejo od novinarskega poklica, da ti bo kot introvertirani osebi včasih vzgoja otrok silno naporna? Ker nihče ne razume, da potrebuješ po vseh medosebnih interakcijah in neštetih trenutkih, ko te nekdo rabi, vsaj nekaj časa, ko ne rabiš komunicirati z nikomer, da prideš k sebi. V idealnem scenariju je to še pred deseto uro zvečer in preden si se sposoben osredotočiti nase in na svoje bistvo samo še toliko, da se preoblečeš v pižamo in skotališ na kavč. No, tega mi manjka. Zato ta potreba po (skoraj dobesednem) begu od doma, da imam vsaj pol ure, ko sem povsem nedosegljiva.

Morala bi se stuširati, pa se mi ne da. (Saj se bom, ampak zdaj še ne morem.)

Morala bi stuširati tudi vse tri Otroke, pa se mi da še manj. (Bommmmmmmm jutri.)

Zdaj sedim za računalnikom in poslušam, kaj uganjajo moji mladiči nadstropje nižje. Ura je že za risanke. Otrok 3, ki je nanje imun, se neskončno zabava z ročnim penilcem za mleko. Otroka 1 in 2 gledata risanke in kažeta Otroku 3, kakšne fore se da narediti z zgoraj omenjenim penilcem za mleko (očitno je izjemno učinkovit za žgečkanje po podplatih).

Če je cena za pol ure miru to, da si več ne bom mogla speniti mleka za kavo, naj se zgodi, kar se mora.