Kot rahlo nezaslišana ženska že od devetdesetega tlačim zemljo v spodnjem desnem vogalu slovenske kokoši. Od tod imam dober razgled.

Rada imam besede. Ko berem, sem med besedami. S tujimi jeziki imam besed več. Ko pišem, dam besede drugim. Tudi razmečem jih precej, veliko v smeri treh potomcev in v smeri življenjskega partnerja, za njegov okus morda malo preveč.

Mama sem na sebi lasten, neprefinjen način, z neskočno ljubeznijo. Želim, da bi lahko vsi otroci odraščali tako lepo, kot se mi zdi, da sem odraščala jaz. Z vihtenjem računalniške miške znam povzročiti, da se piksli obarvajo točno tako, kot sem si zamislila.

Ste na kraju, kjer smo taki, kot smo v resnici. Jaz sem malo nezaslišana. Postojte malo ob mojih prigodah in nezgodah, če se mi nasmejete, ne bom nič užaljena!