Tretji teden karantene. Pošljite piškote.
Karantena, 3. teden

Tretji teden karantene. Pošljite piškote.
In tako večino dni nastane kaj delno do pretežno užitnega.
Ko bom na smrtni postelji sama sebi polagala račune, si zagotovo ne bom rekla »Ampak so pa imeli moji zmeraj zgledno zložene gate po predalih!«
Minevajo prve počitnice v šolskem letu. Prvič so tudi »naše«, ker imamo v družini šolarja.
Nekaj dišečega, nasitnega, s sladkorjem posipanega, oblike pa takšne kot kolo.
Žemlje so itak neskončno bolj zanimive kot kruh. Če ješ kruh, moraš dati kaj zraven, žemlja pa zadostuje sama. Pri ogljikovih hidratih zdrava pamet pač odpove. Otroka prešerno vzklikneta,da mi bosta pomagala.
Ko sem spekla svojo prvo, sem bila sramotno ponosna. Baje, da je bila užitna. Meni je bila dobra, ampak jaz res nisem merodajna. Kar se mene tiče, stvar malo po vrhu pocukraš, pa jo kupim.
Včeraj popoldne sem v Moževi prisotnosti slovesno in s kančkom ponosa prerezala sumljivo dišeči kruh. Skorja je bila čudovito hrustljava, sredica čudovito mehka in malce mehurčkasta.
Ker pa sem tudi človek, ki gre raje deset korakov čez rob prepada (ja, tako je, in potem padem v divjo mrzlo reko) kot pa samo en korak bližje robu (ker takrat niti ne vidim dobro, kaj je na dnu, in to je brezveze), se je v meni prižgala neka zelena žilica. Ne, jaz pa ne bom kar obična gospodinja, ker jaz moram z glavo skozi zid in bom kjerkoli se da, izbrala čim bolj nepredelana živila! In če to pomeni, da bom kakšno stvar morala narediti tudi sama, no, pa tako bodi!