Luknja v tem načrtu je, da bi morala najprej sploh pospraviti.
Ribežen

Luknja v tem načrtu je, da bi morala najprej sploh pospraviti.
Od vseh prebivalcev naše hiše imam še najmanj problemov z garderobo jaz.
Sir, česen in wc na deset minut, pa sem čisto vesela ...
Pot po stopnicah je postala pustolovščina, priprave na katero izgledajo, kot da se odpravljam na Camino.
Žemlje so itak neskončno bolj zanimive kot kruh. Če ješ kruh, moraš dati kaj zraven, žemlja pa zadostuje sama. Pri ogljikovih hidratih zdrava pamet pač odpove. Otroka prešerno vzklikneta,da mi bosta pomagala.
Nato me Otrok 1 v trenutku razoroži, ko me s popolnoma neprizadetim glasom vpraša »Kaj zdaj si jezna?«
ali NezaslišAnina night-time rutina
Tako imam na nosu eterično olje prestižne blagovne znamke, na katero prisegajo trume mamic, da bo kaj pomagalo (in to hitro, prosim), na nogah imam t.i. konjsko mast, ker sem v zadnjem tednu postala ostarela, in vztrajno ne reagiram na vse znake, ki nakazujejo, da mi bo v bližnji prihodnosti nenormalno zaštekal križ.
Ob preživetju prvega leta z otrokom (in vseh nadaljnjih) se neizogibno razviješ kot oseba. Razviješ jeklene živce in nežen glas ter sposobnost, da oboje uporabljaš. Sposobnost, da si tiho, ko se ti zdi, da nekdo nečesa ne dela, kot si si zamislila. In da to vseeno opazuješ, brez, da bi se vpletala. Četudi rezultat ni hvalevreden, pohvališ trud. Postaneš mojster v postavljanju prioritet in nadzorovanju časa. Ne, da bi se zavedala, postaneš sto na uro disciplinirana.
Otroci, ki brskajo po smetiščih, da preživijo, so dovolj daleč, naše smeti pa se v velikem belem kamionu priročno odpeljejo proč od nas. Kam? Jaz, iskreno, nimam pojma. Mogoče sploh ne tako zelo daleč. Še vedno dovolj, da na njih več ne pomislimo.